Iz glasila Hrast: 250 let posvetitve cerkve sv. Martina v Dobu

Ko se s spomini ozrem malce nazaj, se še spominjam tistih praznovanj v Dobu, ko je bila na ponedeljek po žegnanjski pri Videmškovih sejmula. Spomnim se tudi, da so pevci imeli svojo sobo, kjer so bili postreženi. Letos sem vesel, da tega ni več, kajti pojavil bi se problem, kam v ponedeljek spraviti vse pevce, ki so prepevali pri slovesni sveti maši ob obletnici posvetitve cerkve sv. Martina v Dobu. Kar trije zbori in nešteto ministrantov je bilo prisotnih, da o številnih duhovnikih ne izgubljam besed. Morda še kanček iz zgodovine: za izgradnjo cerkve so del sredstev primaknili tudi iz župnije Brdo, hči dobske matere, in sicer iz solidarnosti do dobskih faranov. Danes, ko vsi nekam hitimo in skrbimo samo za svoje potrebe, bi bilo o tem težko govoriti, kaj šele dati, a vendar so tudi tokrat farani pokazali, da hočejo in zmorejo skrbeti ne samo za svojo cerkev ampak tudi za življenje v njej.

Na angelsko nedeljo, prvo nedeljo v septembru, so s slovesno sveto mašo v cerkvi sv. Martina v Dobu začeli jubilejno leto ob 250 letnici posvetitve cerkve, ki ga bodo, kakor je povedal domači župnik Jure Ferlež, sklenili z novo mašo domačina Marka Mohorja Stegnarja in mnogimi drugimi dogodki, med njimi misijon, katerega namen
je poglobiti vero, povezati vernike ter s pestrim dogajanjem obogatiti versko življenje. Zato se bodo dogodki ob 250-letnici vrstili skozi vse leto in v tem našli smisel Jezusovih besed sv. Frančišku: "Frančišek, pojdi in popravi mojo razpadajočo hišo!"

Iz župnišča se je malce čez 15. uro zvrstila lepo urejena procesija, v kateri so za križem, ki je znamenje našega
odrešenja, stopali ministranti, nato 7 praporščakov s praporji društev na območju župnije, za njimi duhovniki in na koncu še domači župnik ter ljubljanski nadškof metropolit msgr. dr. Anton Stres. Med 21 duhovniki je bil tudi starosta duhovnikov, ki izhajajo iz župnije, bibliotekar in liturgist dr. Marijan Smolik. Za liturgično in organizacijsko plat je tokrat skrbel bogoslovec Marko Mohar Stegnar.

Nadškof je svoj nagovor začel s spominom na čas pred 250 leti, ko je prvo nedeljo v septembru leta 1762 novo cerkev hkrati s petimi oltarji posvetil ljubljanski škof Leopold Jožef Hanibald grof Petazzi (Petač). Poudaril je, da so Božje hiše gradili najboljši učenjaki iz najboljših materialov, ker so jih gradili za Boga. Še nekaj utrinkov iz nadškofovega nagovora: človek je kulturno bitje in zna ustvarjati in dela vedno nekaj novega, saj ga je Bog ustvaril po svoji podobi in zato so cerkve ne samo kulturni spomeniki, ampak mnogo več. So odraz globoke vere naših prednikov, kajti človek ne živi samo od in za kruh, ampak tudi od Božje besede in njenega navdiha. Slovenija je polna majhnih cerkvic in tiste posvečene sv. Martinu imajo zavidljivo starost in  dediščino. Čeravno so različne po velikosti in opremljenosti, pa je njihov namen ostal isti še danes, v njih se srečujemo z Jezusom v sveti evharistiji in s tem oznanjamo svojo vero in vero naših prednikov. Vero, ki je ne želimo izgubiti, temveč poglabljati in širiti. Zato so postavili to cerkev in jo vseskozi obnavljali in vzdrževali, da še danes služi svojemu imenu. Kajti vse je od Boga, tako vera kot Božje razodetje, in zato smo lahko veseli in ponosni, da ta lepa cerkev še danes služi namenu in kaže proti Bogu. Zaključil je z besedami: "Vsem Vam ob visokem jubileju cerkve čestitam in izrekam priznanje za vse, kar storite za cerkev in skupnost in Vam želim, da bi poglabljali svojo ljubezen in pričevanje v njej še naprej."

Slovesnost so tokrat s svojimi glasovi obogatili Otroški pevski zbor Mavrica pod vodstvom Tine Grošelj, družinski zbor pod vodstvom Mateje Starbek Zorko in Roka Pogačarja ter Mešani pevski zbor, ki ga vodi prof. Janez Osredkar. Da je cerkev zasijala v pravem pomenu besede, so poskrbela dekleta in žene, ki so pletle kite, ter Stanka Prašnikar, ki je dodala še svoje znanje s področja cvetličarstva.

Na koncu so sledile še zahvale. Ker je dob tudi vrsta hrasta je g. nadškof ob 250-letnici cerkve v spomin prejel novo leseno škofovsko palico, v kateri je mnogo simbolike. Izdelana je bila namreč iz mogočnega hrastovega drevesa, ki je kljubovalo tako času kakor viharjem ter obenem pomeni trdnost in skromnost. Še stisk roke v pozdrav ob odhodu iz cerkve in po slovesnem sprevodu vseh duhovnikov iz cerkve je sledila še pogostitev vseh zbranih, za kar so poskrbeli člani župnijskega pastoralnega sveta in prostovoljke Karitas. Tokrat smo poleg
duhovne hrane bili deležni tudi odličnega golaža, ki ga je skuhal, ob pomoči prijateljev, Gašper Slapar.

Ob priložnosti 250-letnice župnijske cerkve v Dobu je izšla tudi knjiga Znamenje. Knjiga je kulturno-zgodovinski
in umetnostno-arhitekturen pregled župnijske cerkve, 3 podružničnih cerkva, 3 grajskih kapel in 83 kapelic in
znamenj, ki so del kulturne dediščine naše župnije. Župnijska cerkev je zares znamenje. Mnogim pomeni  svetišče, drugim arhitekturni biser, tretjim kraj miru in zopet nekaterim simbol rodne grude. Skratka znamenje, ki nas povezuje. 

Drago JUTERŠEK